RŽENI KRUH

Dne 16. oktobra vsako leto obeležujemo Svetovni dan kruha, ki ne predstavlja le osnovo prehrane in blaginje, temveč simbolizira skupnost, domačnost, povezovanje in družino.

 

Rž (Secale cereale) je starodavna žitarica, ki jo človeštvo uživa že več kot šest tisočletji. Nekateri zgodovinarji celo trdijo, da je rž prva kultivirana žitarica, vendar na tem področju ostaja še vedno veliko odprtih vprašanj. Skoraj zagotovo pa je, da smo v Evropo rž dobili v času bronaste dobe iz Turčije, kjer je divje rasla v pokrajini Anatoliji. 

Rž med Evropejci sprva ni naletela na navdušenje. Stari Rimljani je niso preveč marali, Plinij starejši jo je v svojih zapisih označil za slabo živilo, katere edina prednost je, da preprečuje lakoto, to pa zato, ker je rž zelo trdoživa žitarica, ki raste tudi pozimi in na severu Evrope. Čeprav je v sorodu s pšenico in ječmenom, je veliko bolj odporna proti nizkim temperaturam in obrodi že spomladi, če jo sejejo konec poletja, poleg tega pa tudi ni zahtevna glede prsti, in uspeva tako v ilovnati kot peščeni zemlji. 

Zaradi teh lastnosti se je rž okrog leta 500 razširila po srednji, vzhodni in severni Evropi, kjer jo še danes na veliko pridelujejo za domačo porabo, čeprav uspeva tudi v Severni Ameriki in drugod po svetu. Predel, kjer raste v Evropi, imenujemo tudi rženi pas in obsega Nemčijo, Poljsko, Baltske in nordijske države, Rusijo, Belarusijo, Ukrajino, Češko, Slovaško, Madžarsko, Slovenijo in Avstrijo. 

Vse te države imajo svojo tradicionalno različico rženega kruha, v Skandinaviji so denimo priljubljeni posušeni hrustljavi rženi kruhki, ki imajo podobno teksturo krekerjem), medtem ko v Nemčiji iz grobe polnozrnate ržene moke pečejo pumpernickel, kruh, ki je zelo zbit in vlažen, a zelo obstojen, dobi se tudi pri nas.    (Vir: OnaPlus)

Prav tako imamo tradicionalno različico rženega kruha pri nas, v naši domovini. Posebno vrednost mu dajejo na koroškem, saj ga tu gospodinje pripravljajo z vso skrbnostjo iz domače ržene moke.